Sibirska mačka

ZGODOVINA

Sibirska mačka je naravna pasma, ki je v izvorni Rusiji prisotna že stoletja. Njena načrtna rodovniška vzreja se je pričela v 80. letih 20. stoletja z vzponom felinologije v Rusiji. Mnenja o njenem izvoru so še vedno deljena. Legenda pravi, da so se razvile iz divjih gozdnih mačk, ki so prebivale v zasneženi ruski tajgi, v Srednjem veku pa stražile samostane v Sibiriji (Sadovnikova, 2008). Prvotno so jo poimenovali tudi Sibirska gozdna mačka. Danes je nacionalna mačka Rusije. Mednarodna asociacija FIFe jo je priznala leta 1997. 

 

VIDEZ

To je mogočna srednje-dolgodlaka mačka srednje do velike rasti. Značilne so mehke poteze; mehko zaokrožen gobček in čelo, dobro razvite ličnice, nežna brada. Oči so velike, ovalne, rahlo poševne. Dlaka je troslojna, gosta, rahlo trda na otip in v zgornji plasti vodoodporna, pozimi precej daljša kot poleti.

 

ZNAČAJ

Za sibirke pravijo, da imajo pasji karakter. To so muce, ki so zelo inteligentne. Svojemu lastniku so popolnoma predane in resnično rabijo njegovo bližino. Pogosto prinašajo igračke nazaj, navdušenje ob tem, ko se njihov človek vrne iz službe težko skrijejo, lahko se jih celo nauči določenih trikov.  A vsaka sibirka je še vedno mačka in ena izmed najlepših mačjih lastnosti je to, da je vsaka mačka individualna. Tako se tudi sibirke lahko po karakterju med seboj precej razlikujejo, vsaka je posebna in prav za vsakogar se najde takšna, ki mu bo ustrezala.


ZAKAJ RODOVNIK?

Zmotno je prepričanje, da je rodovnik nek nesmiseln papir, ki ga potrebujejo samo razstavne mačke. Rodovnik je prikaz izvora mačke in je edini dokaz, da je mačka res pripadnica pasme Sibirska mačka. Ker so sibirke zelo nežnega in neekstremnega videza jo nepoznavalci lahko hitro zamenjajo z dolgodlakimi mešankami, a podobnost je samo naključna in zelo malo je verjetno, da ima mačka brez rodovnika v sebi resnično kaj sibirske krvi. Tudi mešank s sibirsko mačko v Sloveniji ne gre zaslediti, saj bi to pomenilo, da se je nekastrirana rodovniška sibirka uspela spariti z domačo mačko, kar je v Sloveniji, kjer je sibirskih mačk malo, zelo malo verjetno. Muce, ki se na spletnih oglasnikih prodajajo kot mešanke s sibirsko so dolgodlake domače mačke, ki imajo skupnega s sibirsko zgolj videz dlake. Prav tako mladički rodovniških staršev z opravljenimi vzrejnimi pregledi vsi dobijo rodovnike, ne glede na število muc v leglu. 

ZDRAVJE?

Sibirske mačke na splošno veljajo za zdravo pasmo. Mednarodne mačje asociacije, med drugim tudi FIFe, načeloma razen osnovnega vzrejnega pregleda zanje ne zahtevajo specifičnih testov. To pa nikakor ne pomeni, da se bolezni med sibirskimi mačkami ne pojavljajo. Odgovorni vzreditelji sibirskih mačk opravljamo redne ultrazvočne preglede mačk na HCM in PKD. Prav tako so smiselni genetski testi, s katerimi se tudi odkriva določene dedno prenosljive bolezni. Pomembno je, da vzreditelji poznamo in testiramo svoje linije in ne obstaja verodostojen razlog, ki bi opravičil, da ne opravljamo preventivnih pregledov. Vedno kadar posvojimo živo bitje vzamemo v zakup, da lahko pride do bolezni. Bolezen tako kot pri človeku, tudi pri mačkah žal ne izbira. Zato je pomembno, da vzreditelji delamo na preventivi in s tem storimo vsaj toliko za zdravje naših bodočih mladičkov, kolikor je v naši moči.

hipoalergenost?

Raziskave neprofitne organizacije Siberian Research inc. so pokazale, da približno 50% sibirk v slini proizvaja manj proteina Fel d1 kakor ostale mačke, pri čemer se količina pri kastriranih mačkah med samčki in samičkami ni razlikovala. To je protein, ki je odgovoren za približno 60% vseh alergij na mačke. Posamezniki, ki so alergični izključno na mačke in nimajo ostalih alergij, so največkrat alergični ravno na protein Fel d1. To pomeni, da so sibirke pogosto muce, s katerimi alergiki lahko brez težav sobivajo. Seveda pa to ne velja za vse alergike, kot tudi ne za vse mačke. Alergije so si različne, prav tako tudi posamezne muce v količini proizvedenega Fel d1. "Nealergena" pasma mačk ne obstaja. Približno polovica naših mladičkov živi v domovih z alergiki.